Nacionalni park Koh Lanta

Nov dan, nove dogodivščine. Hm, le kaj bi delala danes? Ker sem že v letih in sem se na frčiju spet počutil kot mladenič, sem vztrajal sva se s skupnimi močmi odločila, da oba uživava v vožnji in raziskovanju otoka.

Ker je bil včerajšnji dan cel dan sonce, se to seveda pozna tudi pri nama. Če smo natančnejši, bolj pri Tanji, ki je imela na skuterju kratke hlače, in kolena cel dan nastavljena soncu. Noge so kot mavrica.

Z motorjem sva otok raziskovala več dni, tako da Koh Lanto poznam že skoraj kot domačo vas. Obiskala sva tudi jug otoka, kjer je nacionalni park. Po dolgi in naporni vožnji do vhoda, sva po plačilu vstopnine (nekaj malega) pred nama zagledala zelo strm klanec. Nekaj časa sva se spuščala, ko sva srečala sva turista, ki sta šla ravno v nasprotno smer kot midva, torej navzgor. Zanimivo je bilo, da je fant šel s skuterjem, punca pa zadaj peš, saj je bil klanec očitno prestrm. Uf, dobro da Tanja ne zna voziti motorja, sem si mislil, mene bo pa že potegnil.

Ko sva prišla do obale, sva opazila, da ravnokar nekaj snemajo. Kaj, nisva ugotovila, raje sva odšla peš skozi narodni park. Že takoj ob začetku poti je bilo kup opic. Kmalu po začetku se je bilo potrebno začeti vzpenjati.

Tanja na začetku vzpona

Razgled in snemalna ekipa

Parka kar ni in ni hotelo biti konec. V največji vročini in vlažnosti sva hodila več kot eno uro v klanec. Uf, spomini na džunglo. Ko nama je končno uspelo priti do plaže, sva z veseljem malo zaplavala in se osvežila. Zdaj naju čaka samo še pot navzgor proti izhodu iz parka. Tanja nad idejo, da bi spet pešačila, ni bila preveč navdušena. Tako sem moral pokazati vse svoje znanje obvladovanja najinega skuterčka, in dobiti čim več zaleta, da nama mogoče le uspe obema na motorju priti do vrha. Zgleda, da imava močnejši motor, kot nesrečneža iz začetka zgodbe, saj nama je uspelo priti do vrha.

Na poti proti domu, sva ob cesti najprej srečala polmeterskega kuščarja, kmalu zatem so pred nama prečkale cesto tudi opice. Jupi, kako so lepe, izgleda da so mladiči, sem si mislil. Počakava nekaj metrov proč od njih, in že se vse porazgubijo. Ker pa očitno ni vsem uspelo priti čez cesto naenkrat, se je kar naenkrat pred mano pojavila ogromna opica, verjetno fotr-opica. Ups, tale pa ne zgleda preveč prijazna! Po nekaj sekundah gledanja iz oči v oči, se je odločila, da me bo pretepla. Ko je začela teči proti meni, sva hitro skočila iz
motorja in se skrila zadaj. Pametnejši odneha. 

Po celodnevni vožnji z motorjem, sva morala tudi kaj pojesti in popiti. Odločila sva se, da greva v mesto. Tam sva najprej za predjed na ulici jedla bananine palačinke, ki so bile odlične, tako kot vedno. Šla sva pa tudi v lokalno gostilno, ki je bila dokaj polna, kar v mojem slovarju pomeni, da mora biti hrana kar solidna. Za predjed sva naročila:

Kurčevi repki :)

Po večerji sva rekla, da sva imela dovolj dogodivščin, tako da sva se počasi odpravila napolniti najine baterije.