viiii ... končno pristanek v Manili. Vročina, vlaga, hrup in vsiljivi taksisti, prešinili so me stari spomini, seveda spet smo v aziji. Gremo v lov za sobo. Najeli smo taxi in mu povedali v kateri predel mesta želimo iti, to je bilo pa vse kar smo vedeli. Seveda se je takoj začelo pregovarjanje, da so vsi hoteli polni, da ne bomo dobili sobe ter, da on pozna nekoga,... bla bla bla ... stara pesem. Nismo se dali in vztrajali smo pri svojem.
Kadar koli pridem v kakšen kraj pozno popoldan tako, da se počasi že začenja nočiti imam težave pri iskanju proste sobe za primereno ceno in tudi tokrat je bilo tako. Za začetek smo še enkrat pregledali Lonely planet in se odločili kje bomo začeli s ponovnim iskanjem. Da skrajšam zgodbo, da smo našli grde, temačne in bljek sobe ni treba omenjati. Že na robu obupa, da bo treba dati za sobo nekoliko več se je pred nami pojavil hotel, ki je ustezal vsem iskanim kriterijem. Poleg tega smo pa imeli v neposredni bližini tudi ogromen shoping center, kamor smo se hodili hladiti in bežali pred zelo nadležnimi berači.
Po obveznem tušu in zasluženem počitku smo odšli na večerjo in na žur do jutranjih ur. Za večerjo smo se odločili poizkusiti nekaj japonskega, ker ni nihče od nas še jedel njihove kuhinje. Ja no, če ste lačni takega eksperimentiranje ne priporočam. No ja bilo je zanimivo, še posebej zato, ker niti eden izmed natakarjev ni toliko znal angleško, da bi nam razložil kako se kakšna stvar tudi je. Zato je tudi prišlo do naslednje zgodbe. Poleg vse hrane smo dobili tudi manjšo skledico in v njej nekakšno juho, ker nismo bili sigurni ali smo jo tudi naročili, se je Tači odločil, da jo bo on probal. Bila je zanič, zato jo je začinil z sojino omako in še vedno je bila ogabna. Prvič ko je mimo prišel natakar ga je vprašal: "What`s up with this soup?". Potem pa smeh, natakar mu je nekako razložil, da je to voda za umiranje prsto po jedi. Ha ha ha ha ...
Ko smo zaključili z večerjo se nam še ni ljubilo iti nazaj v hotel. Želeli smo še malo raziskati mesto. Nekaj časa smo tavali po temnih ulicah, ko smo že skoraj obupali nad nočnim življenjem smo zagledali malo večji trg, bare in manjši koncert. Super gremo kar sem, saj ne bomo dolgo. Kakšnega spijemo in gremo počasi spat, jutri nas čaka nov dan.
Ta ena pijača se je podaljšala na celonočno uživanje ob dobri družbi. Moji trije sotrpini so se vrgli na akcijsko vedro pirov, za sebe ker nism ljubiteljica piva, pa sem naročila cocktail. Ob naročilu sem spregledala besedo picther (v prevodu vrč), ups ... pa sem ga imela dovolj za cel večer. Ko smo bili že zelo dobro razpoloženi, pa je Lučka opazila napis napis na vratih KARAOKE. Še preden smo odšli na Filipine je že govorila, da na karaoke pa moramo iti in res se ji je želja izpolnila. Odšli smo v lokal na karaoke, si izbrali pesem za katero smo saj približno poznali - Zombie. Da ne bo pomote, nihče od nas nima niti malo posluha. Za konec ne vem ali so ploskali nam za pogum, slabo izvedbo ali zato, da se čim prej poberemo. Sploh ni važno bilo je hudo dobr. Po zaključenem nastopu, pa smo se odločili, da je čas za spanje.




Ni komentarjev:
Objavite komentar