Kaj skriva Manila?!

Spali smo dlje kot je bilo načrtovano, verjetno zaradi časovne razlike. Danes želim najti prevoz in oditi proti S otoka. Takoj po zajtrku smo šli iskati avtobusno postajo, ker ima vsak prevoznik svojo avtobusno parkirišče je bilo to noro skakanje iz enega konca mesta na drugega. Taksisti nam niso bili v veliko pomoč - poslušali smo zgodbice, da ta prevoznik ne obstaja, da ni prevozov v Banaue,... Ko nam je končno uspelo najti prevoznika, ki gre v našo smer.

Ufff, kakšna luknja, to naj bi bilo postajališče. Izgledalo je nekako tako - malo parkirišče za 2 do 3 avtobuse in stara lesena lopa kjer so prodajali karte in temačna ulica. Iskreno prvič na potovanju sem zelo dvomila, da bomo zvečer še videli tega prevoznika. Karte smo dobili, sedaj imamo pa cel dan časa za raziskovanje Manile.

pogost prizor v aziji, poleg tovora se je pripeljala tudi 5-članska družina

Mesto je kaotično, polno brzečih ljudi in pločevine, ter zelo agresivnih klošarjev. Odločili smo se, da si bomo ogledali in umaknili park Rizal, saj tja na srečo klošarji ne smejo oz. jih preganjajo. Ogledali smo si nekaj doprsnih kipov in spomenikov. Najbolj pa mi je v spominu ostal en deček, kateri je več kot očitno živel na cesti. Prijatelja je prosil za denar, ker mu ta ni hotel dati, ga je le ta spremljal skozi cel park, vendar ni spregovoril niti besedice z njim, samo hodil je korak za njim, ter ga nerviral.

Pot nas je vodila še v predel mesta, kjer so včasih bivali španski kolonialni veljaki in osvajalci. Sprehod po tem delu je bil lep, umirjen in zelo evropski. Ogledali smo si tudi eno izmed hiš. Vse to sicer vidiš v Evropi, vendar je zanimivo, kako hitro lahko pozabiš, da si na drugi strani sveta, ko vidiš nekaj domačih, običajnih stvari.

Počasi bo čas, da se odpravimo pod tuš, spakiramo, spijemo še kakšen shake in odidemo proti busu, če bo postaja še tam.