Neugodje v Bastiji je oblažila pot v osrčje Korzike

Kakšno uro pred pristankom v Bastiji naju je prijazno zbudil čistilec na ladji in oznanil prihod. Končno prispela sva na Korziko. Ura je bila šele 4 zjutraj in midva nisva bila še povsem prisebna. Parkirala sva se na bližnjem, praznem parkirišču. Imela sva namen za kakšno urico zadremati.

No ta najina zmanjšana prisebnosti naju je stala dragocenega spanca, parkirala sva se v manjše lokalno pristanišče. Takoj ko so prve barke prispele s svežimi ribami sta pritekla tudi dva stara mačka. Fuj fej še danes se spominjam tistega ogaben vonja in mijavkanja, če ne že kar tuljenja.


Na hitro sva skočila v vodo sprobati ali je topla in slana, potem pa nadaljevala pot proti Cortu ali orlovemu mestu kot ga imenujejo. Sama pot je razkrivala naravne lepote.Tik preden sva se začela vzpenjati proti Cortu pa še neprecenljiv pogled na to čudovito malo mesto.

Jutranje težave so bile pozabljene saj je mesto čudovito. Sprehodila sva se med tistimi ozkimi uličicami

in kar nekaj časa posedala na obzidju, kjer se nama je odpiral pogled na dolino.

Kljub temu, da bi lahko ostala v kampu pod Cortam, sva se odločila, da morava pred večerom najti tolmunčke o katerih sva prebrala toliko. Pot pod noge tolmunčki na Solenzari prihajava.