Pohod na konec sveta

Bzzz, bzzz, bzzz, ... zvok alarma naju je prebudil iz sladkega spanca. Kako bi še pasalo potegniti za kakšno urico ali dve, ampak treba bo vstati. Ura je 4:30, greva še na zajtrk, ob 5h pa naju že čaka prevoz. Ufff je težko za vstati takole zgodaj, potem pa še iti v hribe.

No tisti prevoz ob 5h, je prišel s polurno zamudo in še rahlo je začelo deževati, že sva se spraševala ali sploh iti ali ne. Po dežju ne bi hodila, pa še vsa premražena bova. Ma nič, greva pogledat, kar bo bo.

Po kakšni uri ali dveh sva prispela na planoto Horton oz. pred vhod v nacionalni park. Po plačilu vstopnine (ni ravno poceni), sva začela hoditi. V začetku tlakovano pot je kmalu zamenjala razmočena rdečkasta prst, saj je tukaj vsak dan malo deževalo. Tudi naju je v začetku hladil rahel prš.

 

 

Bila sva zelo dobro razpoložena, narava je bila čudovita, midva v družbi dveh štirinožnih prijateljev pa sva komaj čakala, da zagledava konec sveta. Malo sva skakala, ker je pot nekje zalila voda, ravno zato je bilo vse skupaj toliko razburljivejše.

Končno, uspelo nama je, prispela sva na konec sveta, še vedno je vidljivost vredu. Prav kmalu ugotoviva, da še nisva dosegla prave točke. To je mali konec sveta, nič greva naprej, na pravo točko. Sedaj sva pa morala pohiteti, ker se okoli 9 do 10 ure dvigne megla in ne vidiš čisto nič.

Samo še malo, samo malo,... evo pa sva ga prišla in to ravno kakšno minuto ali pa še to ne preden se je dvignila megla in je konec sveta postal takšen kot v filmu Bogovi so padli na glavo. Malo sva še posedela, pomalicala in odšla po drugi poti nazaj.

Na poti nazaj sva si ogledala še ene slapove,

srečala malega zelenega prijatelja

Za zaključek popolnega dopoldneva pa smo na poti iz planote srečali še sambar, kateri nam se je približal čisto do jeepa.