Prispeli smo dovolj zgodaj, da sva imela časa na pretek, tako da sva si privoščila še manjše kosilo, katero je imelo še okus po hrani. Mislim, da vsi, ki ste že kdaj leteli z avionom, veste kako enakega okusa je hrana, neglede kaj ješ. Fuj. No en dan bova pa že preživela.
Po dnevu premikov, čakanj in boleče riti od sedenja sva končno pristala nekje blizu Negomba. Končno. Khm, khm ... predstavljala sem si povsem drugačne razmere. Backpakerji smo tukaj očitno še bolj redki. Tako sva morala iz letališča odpešačiti do prvega mesta oziroma avtobusne postaje.
Lahko si predstavljate v tisti sopari, vročini in z +10 kg ruzakom na rami iskati postajo. Seveda so se nama smejali in krohotali vsi od vojakov, policajev in naključno mimoidočih. Niti približno mi ni bilo do smeha. Žejna in lačna sva prepešačila kakšen kilometer ali dva. Saj ne vem. Hodila sva nekaj več kot pol ure in nato nama je prijazen moških pronudil, da naju odpelje do postaje. No ja, ta prevoz je zgledal takole:
Še hujša pa je bila postaja. Luže, smeti, rdeči izbljuvki od nečesa kar moški zvečijo. Največji cirkus pa se prične ko avtobusi vsi naekrat štartajo. Tu gre za prevlado močnejšega, katera se kaže tudi z nonstopnim troblenjem.
Vsaj prišla sva do prevoza. Res, da ni to vožnja v klimatiziranem in udobnem sredstvu, ampak peljeva pa se. Greva prvi kraj, kjer bova spala je Kandy. Čisto v osrčje otoka morava priti. Kljub temu, da so bila vrata avtobusa nonstop odprta in midva sva zasedla prvo vrsto nama je bilo vroče. No, to pa zaradi adrenalinske vožnje. Prehitevanje, trobljenje, ceste v nenajbolšem stanju in avtobusi - o tem sploh ne bi, vse to ti dvigne adrenalin do konca. A vseeno srečno prispeva v Kandy.
Če ste mislili, da se dogodiščine končajo tu ste se zmotili. Začelo se je iskanje prenočišča. Na pobočjih okoli jezera jih je polno, samo kaj ko je potrebno najti pravo pot do njih. Pa še tiste, katere sva našla so bili že polni. Okoli jezera sva se podala 2x, pripravljalo se je na manjšo ploho in utrujenost je bila že na višku. Za piko na i pa je poskrbel še moški, ki je meni nič tebi nič, odstrl svoje krilo in med hojo uriniral. Fuj fej, komaj čakam na posteljo in čisto sobo.
Sreča se nama nasmehne, ko nama na pomoč priskočita dva turista, katera sta naju usmerila v ulici, katera je vodila do hotelov. Še nekaj sto metrov v hrib in našla sva sobo v najslabšem hotelu v katerem se kdaj bila. Samo, da ima sobo. Jutri se bova prestavila proti severu in pika. V Kandyu ne morem ostati niti dneva.
Sami vidite, da preden sva si upala zaspati v taki sobi, sva si privoščila še kozarček pred spanjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar