Levja skala Sigiriya in svetišče v Dambulli

Takoj po zajtrku sva se odpeljala proti Sigiriyi. To je velika skala na kateri naj bi včasih stala kraljeva rezidenca obkrožali pa so jo botanični vrti.

Že takoj pri vstopu na posestvo zagledava, ogromno gmoto, ki se baha s svojo veličino in lepoto.

Pri vzponu na skalo je potrebno prehoditi preko 1.000 stopnic. Med sprehodom si ogledala vrtove, arheloška najdišča, tudi nekaj še ohranjenih fresk in pa seveda slavni vhod na vrh - levje šape. Šape so edino kar je še ostalo od mogočnega levjega spomenika, kateri je krasil vhod v kraljevo rezidenco. Čisto na vrhu pa se odpre čudovit pogled na pokrajino.

Arheloško najdišče

Ohranjene stenske poslikave

  Levje šape pred vhodom v kraljevo rezidenco

gneča na stopnicah.

Pogled iz vrha

Paziti je potrebno na domačine, kateri se sprehajajo po posestvu in ti ponujajo vodeni ogled. Že najin šofer naju je opozoril naj ne nasedava ponudbam o vodenih ogledih, katere ponujajo domačini na posestvu. Cene so vse prej kot ugodne. Na vsake toliko časa sva se priključila kakšni skupini in na ušesa potegnila informacijo ali dve.

Imela sva srečo, da se je na nebu nabralo nekaj oblačkov in ni bilo tako vroče. Vsa navdušena nad Sigiriyo sva počasi zaključila raziskovanje in se počasi odpravila naprej. Odpeljala sva se še na ogled Dambule.

Dambula je svetišče 5 jam, ki so vklesane v skalo na hribu. V njih pa najdemo okrog 150 kipcov bude, v takšnih in drugačnih pozah, velikosti in barvah. Še prej pa vas pod vznožjem pričaka ogromni sedeči buda v vsem svojem zlatem sijaju.

 

 

Bodite pozorni, tako kot v vsako svetišče morate tudi v tega iti bosi. Čevlje pustiš zunaj, ko drugje vendar tu računajo, da ti jih pazijo. Jaz sem se znašla tako, da sem enostavno najine spakirala v ruzak in prišparala kar nekaj evrov. Pa ne, ker sem gorenjka ampak so zahtevali čisto preveč za tisto čuvanje.

Samo svetišče je lepo in če nisi naveličan bud, potem ga priporočam. Naju je Sigiriya bolj navdušila.

Počasi se približuje konec dneva in midva postaja lačna. Šofer gremo.

Za konec pa še prizor, ki ga ne bom pozabila nikoli. Zelo blizu najinega hotela je reka v kateri se najrevnejši prebivalci Pollonaruwe kopajo in teh ni malo. Ob takih prizorih se zamislim kakšno srečo imamo.