Ogledala si bova amfiteater in potem malo potepanja po ulicah Napflia. Mogoče bova šla tudi na kakšno kosilo/večerjo ven. Za Jureta riba, zame pa gyros.
Tokrat sva se odločila slediti cestnim oznakam in se ne zanašati na najin zemljevid in orentacijo, da prideva do cilja. Recimo, da sva imela srečo v nesreči. Zakaj? Ja zato, ker nisva našla to kar sva iskala, ampak manjši neznan amfiteater. Vseeno je bil zanimiv, obdajalo ga je bujno zelenje in videti je bilo, da izkopavanja še niso povsem končana. Malo sva se še hotela razgledati in tako sva se hitro znašla v nasadu pomaranč, samo rabutati jih ni bilo mogoče. Vse kar se je dalo doseči preko ograje je bilo že pobrano. Barabe, pa tako bi kakšno pasalo pojesti.
Poiskus številka 2. Pa nama je uspelo najti pravi Epidaurus. Na poti do njega sva opazovala tudi požar, ki se je bliskovito širil po bližnjih pobočjih, ter gašenje s helikopterji.
To ni toliko važno kot Epidaurus. Ogromen je in ponovno je okoli njega polno zelenja, prava uživancija. Želela sem se vrniti nazaj v čas kako je to izgledalo in dobila sem dober približek. Medtem ko sem se usedla nekje na sredi je na oder prišla desetletna deklica. Odpela je eno izmed italijanskih arij, tako lepo in strastno, da me je zmrazilo. Deklica je bila samo ena izmed turistov. Neverjetna izkušnja.
Greva malo še v Napflio na spehod in poiskati eno restavracijo, kjer bova napolnila prazna in lačna želodčka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar