Ogledala si bova samo Mikene, za preostanek dneva pa sledi brezdelje. Mikene so nekoliko odaljene, a sem si jih želela ogledati. Dovolj sem slišala od njih pri urah zgodovine, sedaj me zanima ali so res tako oh in sploh kot se opisujejo.
Ko sva prispela na cilj je bilo videti le kup skal in polno turistov, ki lezejo po njih. Pa saj ni važno, nama je dogajalo in celo pot sva bila že noro dobro razpoložena.
Mikene ležijo na manjšem hribčku in vse kar je še ostalo od mesta je nekaj ruševin in levja vrata, ki so bile vhod v mesto. Ko si ogledaš vse in se za minuto ali dve ustaviš čisto na vrhu se ti odpre lep pogled na dolino. Dolina je bila seveda v različnih nijansah rjave, ker poleti primanjkuje vode in tisto kar je zelenega, je po zaslugi namakalnih naprav.
Na poti proti kampu, pa sva naletela še na ostanke kiklopskega zidu. Ogromni kamni, ki sestavljajo zid nakazujejo na veličino. Prav zlahka sem si predstavljala enooke velikane, ki bodo vsak trenutek prišli iza ovinka.
Počasi je čas, da se z zgočeva sonca ponovno umakneva v prijetno ohlajeno morje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar