Mistične Meteore

Že takoj zjutraj naju je pričakalo presenečanje - veličasten prizor, jutranje sonce nad meteorami. Srednje visoki osamelci, gladke površine, kot bi jih nekdo spoliral, na njih pa mala gnezda oz. samostani. V dveh iz med njih še vedno bivajo nune.

Po zajtrku se odpraviva med osamelce. Danes deluje le še 6 samostanov. Najprej sva želela obiskati največji samostan Velike Meteore, vendar sva bila tam ravno tisti dan ko je zaprt. Zato sva obiskala Samostan svete trojice. Mali samostan stoji na vrhu klifa, do njega pa vodi ogromno število stopnic, ki so pozabljene še isto sekundo, ko vstopiš v samostan. Meni najljubši, majhnost, nedostopnost,... so bile lastnosti, ki so me pritegnile, da ne omenim enkratnega razgleda na mesto, ki leži pod njim. Več o samostanu povejo slike.

Ko sva končala z ogledom in se ravno odločala za drugi samostan je začelo deževati, tako, da sva se zapeljala v mesto. Naredila sva pavzo in šla na kavo, kjer sva iz terase opazovala zanimivo pokrajino. Ploha je minila, midva pa sva skočila v avto in odšla nazaj med samostane.

Ustavila sva se sprva še na eni planoti, ker noben od naju ni ravno pogumen kadar je v igri višina, sva najprej samo stala sredi planote in opazovala okolico. No mene je radovednost premagala in sem stopila do roba (bil je zavarovan z ograjo, pa tudi kakšnega hudega prepada ni bilo), a sem s prstanom udarila ob rob ograje. Slišati je bilo, ko bi se nekaj odlomilo. No Jure je v strahu, da se mi ne bo kaj zgodilo, zakričal. Ni mu bilo do šale. Sedaj je bilo na meni, da našo malo mulo potolažim. No na srečo sem imela pri sebi eno liziko in ta je očitno odtehtala njegove tegobe, prav kmalu se je potolažil.

Potem, ko sva si od daleč ogledala vse samostane, sva se odločila, da če ne moreva videti največjega greva pa pač v drugega največjega, samostan Varlaam. Znan je predvsem po temu, da še danes hranijo lobanje umrlih menihov, ki so bivali v samostanu. Zapolnila pa si ga bova tako, da so naju skoraj vrgli ven. Ogledala sva si zbirko slik in oblek, pred vrati seveda znak prepovedano slikanje. Varnostnika v tej sobi je zmotilo že to, da imaš fotoaparat zunaj, ne v nahrbtniku ali torbici. Približal se nama je in naju je opozoril, da ne smeva slikati, zagotovila sva mu, da ne bova. No in ker nisva fotoaparata pospravila iz rok, nama je v drugo zagrozil, da naju bo vrgel ven iz sobe. Odšla sva prostovoljno, ker se nama s prepotentnim varnostnikom ni dalo ukvarjati, imela pa sva še kar nekaj samostana, ki ga še nisva videla.

Za zadnji samostan sva izbrala Samostan Sv. Štefana v katerem še danes živijo nune. Bil je popolno nasprotje prvega. Najdemo ga na manjši planoti, do njega se pripelješ z avtom, saj se pred njih razpostira parkirišče. Je manj atraktiven, a še vedno zanimiv. Še posebno, ker v njem začutiš življene nun.

Spet naju je ujela ploha, vreme nama trenutno ni najbolj naklonjeno. 

Po vseh ogledih, sva se počasi odpravila nazaj v kamp, kjer sva na hitro skočila še v bazen. Po večerji pa še poigrala s številnimi živalmi, ki so sicer v lastni prijazne lastnice.