Maratonsko polje ... in prve težave na poti

V bližini Aten sem našla dva kampa, no vsaj tako je bilo označeno na zemljevidu. Bilo bi super, če bi ta kampa tudi še dejansko obstajala.

Prve težava so se začele že malo prej. Proti Atenam sva prihajala v nedeljo zvečer, ko se začnejo valiti množice delavcev nazaj v mesto. Bil je grozen zastoj, v katerem sva obstala na manjšem klancu in z rezervo, ki je svetila že nekaj časa. No za to je kriv Jure, ker je vztrajal, da ne bova tankala dokler ne zapustiva avtoceste. No ja, zelo pametna odločitev, ki jo je izkoristil, da me je prestrašil. Stala sva nekje na sredini štiri pasovnice in močno je padal dež. Ravno ko se je kolona začela premikati je Jure zasimuliral, da nama je popolnoma zmanjkalo bencina, v tistem trenutku sem bila tako zbegana, da sem ostala čisto brez besed, prestrašena, jezna,... Nato se je začelo iskanje tako bencinske kot kampa. Misel nato, da bo potrebno postavljati šotor v dežju, neee, ni varijante, rajši spim v avtu.

No, bencinsko sva iskala, kar nekaj časa, prav tako kamp. Ustavljala ljudi na ulici jih spraševala, vendar niso bili v kakšno veliko pomoč. No po nekaj neuspešnih kroženjih, sva ob marotonskem jezeru le odkrila kamp, kjer so naju sprejeli. Tudi deževalo v tem koncu ni, tako, da sva potem ponoči postavljala še šotor.

Začenjam verjeti, da nekdo pazi na naju, ker se vse težave na najinih potepanjih srečno razrešijo.

Končno čas za počitek in umiritev mojih živčkov.