Ozka cesta, na eni strani strmo pobočje, na drugi stani prepad v morje, smer vožnje poteka v obe smeri. Si lahko predstavljate kako kaotično lahko izgleda. No pa niti ni. Pred vsakim ovinkom so znaki, ki opozarjajo, da je vedno potrebno potrobiti tako, da opozoriš, da prihajaš.
Prav zanimiva, nora, nepozabna vožnja, mogoče edino za šoferja naporna. Ampak jaz s tem nimam problemov, ker Jure zelo rad vozi, pa ne ker bi bila tako slaba voznica.
Pot naju je pripeljala do obmorskega mesteca Calvi. Majhno tipično primorsko mesto, kjer sva imela najbolj umazan, smrdeč kamp. Ni sva imela veliko izbire, zato sva se odločila, da bova tu samo eno noč.
Po večerji sva odšla raziskovanje mesta, ogledala sva si eno manjšo razstavo fotografij in odigrala en golf, no mini golf in preizkusila nekaj francoskih vin. Pri vračanju iz mesta sva odkrila manjši adrenalinski park. Ker se je ravno takrat zapiral, sva se odločila, da prideva zjutraj.
Končno jutro, bila sem že vsa na trnih, saj se mi bo izpolnila velika želja. Že večkrat sem želal se preizkusiti v slovenskih parkih, ampak sem se vedno premislila. Ni bil ogromen ali nekje zelo visoko na drevesih, vendar je moj strah pred višino odigral svojo vlogo. Preplezala sem vse in z eno besedo zakon, še bom ponovila. No čisto istega mnenja ni bil Jure, ki se mu je ponesrečil eden izmed spustom iz drevesa na drevo. Zaključek je bil tak kot v risanki, z vsemi štirimi je objel drevo, popraskal kolena do krvi in pa polno smeha. No tudi meni so se opazovalci smejali, tudi moj spust iz drevesa na drevo (ne isti kot pri Juretu) ni bil brez problemov. Ocenila sem, da če se bo spustila na polno brez zaustavljanja, bom končala kot prej Jure. No zato sem pa ostala na sredini in potem, kot ena opica plezala po vrvi do naslednjega drevesa. Razen nekaj prask se je vse srečno končalo.
Po dobri uri vragolij med drevesi sva se vsa vesela odpravila do naslednjega kraja L`lle-Rousse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar