Brrr, brrr, juhuhuuuu gremo, peljemo se... Veselje ni dolgo trajalo. Domačini okoli nas so bili v popolni zimski opremi - bunde, deke, kape,... Prijatelja sta se začela spraševati ali je mogoče na severu zelo mraz. Pa sta kmalu dobila odgovor - klima do konca in ne da se je ugasniti. Ko so se končale asfaltirane ceste pa novo presenečenje, naš avtobus je postal kot žaba. Skakali smo pa ne samo zaradi lukenj na cesti ampak, zaradi najnovejših pnevmatik. Bilo nam je slabo, bili smo premraženi, moji sopotniki tudi prestrašeni. Imamo eno dobro lastnost, da lahko zaspim v vseh možnih položajih na prevoznih sredstvih in ko se zbudim nimam posledic. Prav zato nisem videla, da smo se vozili po zelo ozkih cestah, na eni strani prepad,... nekajkrat je šlo zelo na tesno.
Ko smo prispeli do prve postojanke smo vsi veseli tekli ven iz busa na toplo. Prav ste prebrali, na Filipinih kjer ne poznajo mraza, smo mi bili veseli toplote, da pregrejemo stare zaledenele kosti. Tukaj smo prvič tudi videli Baloot, to je račji zarodek, ki je velik kulinarični prigrizek na Filipinih. Prodajajo ga le ponoči, verjetno ker izgleda preveč grozno, da bi ga podnevi lahko pojedli. Meni tudi ponoči niso prepričali z njim, pa še grozno mi je smrdelo tam okoli.
Po malo več kot uri postanka smo odskakljali naprej in nekje v zgodnjih jutranjih urah končno prispeli v malo pločevinasto mesto po imenu Banaue.
Hitro smo se vselili v prvi hotel. Moji sotrpini so si zaželeli postelje in počitka. Sama pa sem našla balkon od kjer sem lahko dobro videla mesto in že planirala kam hočem vse iti, kmalu se mi je pridružil prijazen moški, ki je bil lokalni vodič in hitro sva se zaklepetala.
